„I“

:

kadar se čez ozemlje tretje države opravlja tranzit živih živali za takojšnjii zakol ali živega goveda za pitanje iz ene države članice in namenjene v drugo državo članico v tovornjakih, zapečatenih s serijsko številko zalivke.

Številka zalivke se mora vnesti v veterinarsko spričevalo v skladu z vzorcem iz Priloge F k Direktivi 64/432/EGS (6) za živo govedo za zakol in pitanje ter v skladu z vzorcem I iz Priloge E k Direktivi 91/68/EGS (7) za ovce in koze za zakol.

Poleg tega mora biti zalivka ob prihodu na določeno vhodno mejno kontrolno točko v Unijo nepoškodovana, številka zalivke pa mora biti vpisana v celovit računalniški veterinarski sistem Unije (TRACES).

Spričevalo mora na izhodni točki iz Unije pred tranzitom skozi tretjo državo ali več tretjih držav pristojni veterinarski organ opremiti z naslednjim besedilom: „SAMO ZA TRANZIT MED RAZLIČNIMI DELI EVROPSKE UNIJE ČEZ NEKDANJO JUGOSLOVANSKO REPUBLIKO MAKEDONIJO/ČRNO GORO/SRBIJO (8)  (9)“.

Govedo za pitanje mora biti prepeljano neposredno na namembno gospodarstvo, ki ga določi pristojni veterinarski organ v namembnem kraju. Navedene živali ne smejo biti premeščene z navedenega gospodarstva, razen za takojšnji zakol.

„II“

:

ozemlje s statusom, uradno prostim tuberkuloze za izvoz živih živali v Unijo, ki jih spremlja veterinarsko spričevalo v skladu z vzorcem BOV-X.

„III“

:

ozemlje s statusom, uradno prostim bruceloze, za izvoz živih živali v Unijo, ki jih spremlja veterinarsko spričevalo v skladu z vzorcem BOV-X.

„IVa“

:

ozemlje s statusom, uradno prostim enzootske goveje levkoze (EGL), za izvoz živih živali v Unijo, ki jih spremlja veterinarsko spričevalo v skladu z vzorcem BOV-X.

„IVb“

:

ozemlje z odobrenimi kmetijskimi gospodarstvi, priznanimi kot uradno prostimi enzootske goveje levkoze (EGL), za izvoz živih živali v Unijo, ki jih spremlja veterinarsko spričevalo v skladu z vzorcem BOV-X.

„V“

:

ozemlje s statusom, uradno prostim bruceloze, za izvoz živih živali v Unijo, ki jih spremlja veterinarsko spričevalo v skladu z vzorcem OVI-X.

„VI“

:

geografske ovire:

„VII“

:

ozemlje s statusom, uradno prostim tuberkuloze za izvoz živih živali v Unijo, ki jih spremlja veterinarsko spričevalo v skladu z vzorcem RUM.

„VIII“

:

ozemlje s statusom, uradno prostim bruceloze za izvoz živih živali v Unijo, ki jih spremlja veterinarsko spričevalo v skladu z vzorcem RUM.

„IX“

:

ozemlje s statusom, uradno prostim Aujeszkijeve bolezni za izvoz živih živali v Unijo, ki jih spremlja veterinarsko spričevalo v skladu z vzorcem POR-X.

„BOV-X“

:

vzorec veterinarskega spričevala za domače govedo (vključno z vrstami bivolov (Bubalus) in bizonov (Bison) ter njihovimi križanci), namenjeno za vzrejo in/ali proizvodnjo po uvozu.

„BOV-Y“

:

vzorec veterinarskega spričevala za domače govedo (vključno z vrstami bivolov (Bubalus) in bizonov (Bison) ter njihovimi križanci), namenjeno za takojšnji zakol po uvozu.

„OVI-X“

:

vzorec veterinarskega spričevala za domače ovce (Ovis aries) in domače koze (Capra hircus), namenjene za vzrejo in/ali proizvodnjo po uvozu.

„OVI-Y“

:

vzorec veterinarskega spričevala za domače ovce (Ovis aries) in domače koze (Capra hircus), namenjene za takojšnji zakol po uvozu.

„POR-X“

:

vzorec veterinarskega spričevala za domače prašiče (Sus scrofa), namenjene za vzrejo in/ali proizvodnjo po uvozu.

„POR-Y“

:

vzorec veterinarskega spričevala za domače prašiče (Sus scrofa), namenjene za takojšnji zakol po uvozu.

„RUM“

:

vzorec veterinarskega spričevala za živali iz reda Artiodactyla (razen goveda (vključno z vrstami bivolov (Bubalus) in bizonov (Bison) ter njihovimi križanci), ovc (Ovis aries), koz (Capra hircus), prašičev (Suidae) in pekarjev (Tayassuidae)) ter družin nosorogov (Rhinocerotidae) in slonov (Elephantidae).

„SUI“

:

vzorec veterinarskega spričevala za nedomače prašiče (Suidae), pekarje (Tayassuidae) in tapirje (Tapiridae).

„CAM“

:

vzorec posebnega potrdila za živali, uvožene iz St. Pierra in Miquelona pod pogoji iz dela 7 Priloge I.

„A“

:

jamstva glede testov na prisotnost bolezni modrikastega jezika in epizootske hemoragične bolezni pri živalih, ki jih spremlja veterinarsko spričevalo v skladu z vzorci BOV-X (točka II.2.8 B), OVI-X (točka II.2.6 D) in RUM (točka II.2.6).

„B“

:

jamstva glede testov na prisotnost vezikularne bolezni prašičev in klasične prašičje kuge pri živalih, ki jih spremlja veterinarsko spričevalo v skladu z vzorcema POR-X (točka II.2.4 B) in SUI (točka II.2.4 B).

„C“

:

jamstva glede testa na prisotnost bruceloze pri živalih, ki jih spremlja veterinarsko spričevalo v skladu z vzorcema POR-X (točka II.2.4 C) in SUI (točka II.2.4 C).

I.

Morajo biti pod nadzorom uradnega veterinarja.

II.

Zbirni center mora ležati sredi območja s premerom vsaj 20 km, na katerem po uradnih ugotovitvah vsaj 30 dni pred uporabo kot odobreni zbirni center ni bilo nobenega primera slinavke in parkljevke.

III.

Pred vsako uporabo kot odobreni zbirni center, morajo biti zbirni centri očiščeni in razkuženi z razkužilom, ki je v državi izvoznici uradno odboreno kot učinkovito pri obvladovanju slinavke in parkljevke.

IV.

Ob upoštevanju njihovih zmogljivosti za nastanitev živali morajo imeti:

V.

Kadar obratujejo, mora biti na voljo dovolj veterinarjev za izvajanje vseh nalog iz dela 5.

VI.

Sprejemati smejo le posamezno označene živali, da je zagotovljena sledljivost. V ta namen mora lastnik centra ali oseba, odgovorna za center, ob sprejemanju živali zagotoviti, da so pravilno označene in jih spremljajo zdravstveni dokumenti ali spričevala za zadevne živalske vrste ali kategorije.

Poleg tega mora lastnik zbirnega centra ali oseba, odgovorna za zbirni center, v registru ali podatkovni bazi evidentirati in vsaj tri leta hraniti ime lastnika, izvor živali, datum vpisa in izpisa, identifikacijsko številko živali ali številko registracije črede izvora in namembno gospodarstvo ter številko registracije prevoznika in registrsko številko tovornjaka, ki živali pripelje v zbirni center ali jih odpelje iz njega.

VII.

Vse živali, ki potujejo prek zbirnega centra, morajo izpolnjevati zdravstvene pogoje, predpisane za vnos ustrezne kategorije živali v Unijo.

VIII.

Živali, namenjene za vnos v Unijo, ki potujejo prek zbirnega centra, morajo biti v šestih dneh po prispetju v zbirni center natovorjene in odposlane neposredno na zunanjo mejo države izvoznice:

IX.

Kadar pogoji za izvoz živali v Unijo zahtevajo, da se živali testirajo v določenem obdobju pred natovarjanjem, mora to obdobje zajemati tudi obdobje bivanja v zbirnem centru, do šest dni, po prispetju živali v odobreni zbirni center.

X.

Tretja država izvoznica mora imenovati centre, ki so odobreni za živali za vzrejo in proizvodnjo, in centre, ki so odobreni za živali za zakol, ter mora obveščati Komisijo in glavne pristojne organe držav članic o imenih in naslovih navedenih centrov. Te informacije je treba redno posodabljati.

XI.

Tretja država izvoznica določi postopek uradnega nadzora odobrenih zbirnih centrov in zagotovi, da se tak nadzor izvaja.

XII.

Odobrene zbirne centre mora redno pregledovati pristojni organ tretje države zaradi zagotovitve, da so zahteve v zvezi z odobritvijo iz točk I do XI še naprej izpolnjujejo.

Če navedeni pregledi pokažejo, da se pogoji ne upoštevajo več, se mora odobritev za center začasno preklicati. Odobritev se lahko obnovi le, če je pristojni organ tretje države prepričan, da center v celoti izpolnjuje pogoje iz točk I do XI.

1.

Ustrezne mikroplošče za test ELISA.

2.

Antigen: koncentriran ekstrakt celic, ki se pripravi, kakor je opisano v nadaljevanju, in se hrani pri –20 °C ali –70 °C.

3.

Bloking pufer: fosfatni pufer s soljo (PBS), ki vsebuje 0,3 % BTV negativnega bovinega seruma (odraslih govedi), 0,1 % (vol:vol) Tween-20 (na voljo kot sirup polioksietilen sorbiton monolaurata) v PBS.

4.

Monoklonalno protitelo: 3-17-A3 (na voljo kot supernatant kulture tkiva hibridoma), usmerjeno na grupno specifični polipeptid VP7, shranjeno pri –20 °C ali liofilizirano in pred uporabo razredčeno v razmerju 1:100 s pufrom za ustavitev reakcije.

5.

Konjugat: kunčji protimišji globulin (adsorbiran in izpran), konjugiran s hrenovo peroksidazo in shranjen v temnem prostoru pri 4 °C.

6.

Kromogen in substrat: ortofenilen-diamin (OPD-kromogen) s končno koncentracijo 0,4 mg/ml v sterilni destilirani vodi. Vodikov peroksid (30 % vol:vol-substrat) 0,05 % vol:vol, dodan neposredno pred uporabo (5 μl H2O2 na 10 ml OPD). (Previdno ravnajte z OPD – roke zaščitite z gumijastimi rokavicami – domnevno mutagena snov).

7.

1-molarna žveplena kislina: 26,6 ml kisline dodamo v 473,4 ml destilirane vode. (Opomba: vedno dodajte kislino v vodo in nikoli vode v kislino.)

8.

Orbitalni stresalnik.

9.

Čitalnik mikroplošč ELISA (test se lahko tudi vidno odčita).

Kontrola konjugata (Cc)

:

jamici 1A in 1B sta slepa kontrola, ki je sestavljena iz antigena proti BTV in konjugata. Uporabi se lahko za izravnavo čitalnika testa ELISA.

Kontrola Mab (Cm)

:

stolpca 1 in 2, vrstici G in H, sta kontrola z monoklonskim protitelesom in vsebujeta antigen proti BTV, monoklonsko protitelo in konjugat. V teh jamicah je obarvanje najbolj intenzivno. Srednja vrednost odčitanj optične gostote iz te kontrole je vrednost inhibicije 0 %.

Pozitivna kontrola (C++, C+)

:

stolpca 1 in 2, vrstice C-D-E-F. Te jamice vsebujejo antigen proti BTV, močno pozitivno serumsko kontrolo proti BTV oziroma šibko pozitivno serumsko kontrolo proti BTV, Mab in konjugat.

Negativna kontrola (C-)

:

jamici 2A in 2B sta negativni kontroli, ki vsebujeta antigen proti BTV, negativni serum proti BTV, Mab in konjugat.

Testni serumi

:

za zelo obsežne serološke preiskave in hitre presejalne teste se lahko serumi testirajo v enkratni redčitvi 1:5 (Dodatek 1), po 10 serumov pa se lahko testira v obsegu razredčitev od 1:5 do 1:640 (Dodatek 2). Tako lahko približno določimo titer protitelesa v preiskovanem serumu.

1.

Antigen proti BTV razredčimo na predtitrirano koncentracijo v PBS, ga damo za kratek čas v sonikator, da se nakopičeni virus porazdeli (če sonikator ni na voljo, antigen porazdelimo s pipetiranjem), in dodamo po 50 μl v vse jamice na mikroplošči za test ELISA. Mikroploščo stresamo levo in desno, da se antigen enakomerno porazdeli.

2.

Inkubiramo pri 37 °C 60 minut na orbitalnem stresalniku. Mikroplošče trikrat speremo s polnjenjem in praznjenjem jamic z nesterilnim PBS in jih osušimo na vpojnem papirju.

3.

Kontrolne jamice: dodamo 100 μl bloking pufra v vse jamice Cc. Dodamo 50 μl pozitivnega in negativnega kontrolnega seruma v razredčitvi 1:5 (10 μl serumov +40 μl pufra za ustavitev reakcije), v vsako posamezno jamico C-, C + in C++. Dodamo 50 μl bloking pufra v jamice za kontrolo Mab.

Metoda enkratne redčitve: testni serum, razredčen 1:5 v bloking pufru, damo v paralelne jamice v stolpcih 3 do 12 (10 μl serumov +40 μl pufra za ustavitev reakcije),

ali

metoda serumske titracije: pripravimo zaporedje dvojnih redčitev vsakega preiskovanega serumskega vzorca (1:5 do 1:640) v pufru za ustavitev reakcije, v osmih jamicah enojnih stolpcev 3 do 12.

4.

Takoj po dodatku preiskovanih serumov razredčimo Mab 1:100 v bloking pufru in ga dodamo po 50 μl v vsako jamico na mikroplošči, razen slepe kontrole.

5.

Inkubiramo pri 37 °C 60 minut na orbitalnem stresalniku. Trikrat speremo s PBS in osušimo na vpojnem papirju.

6.

Razredčimo kunčji protimišji koncentrat na 1:5 000 v bloking pufru in ga dodamo po 50 μl v vsako jamico na mikroplošči.

7.

Inkubiramo pri 37 °C 60 minut na orbitalnem stresalniku. Trikrat speremo s PBS in osušimo na vpojnem papirju.

8.

Odtajamo O-fenilendiamin dihidroklorid (OPD) in tik pred uporabo dodamo 5 μl 30-odstotnega vodikovega peroksida v vsakih 10 ml OPD. Dodamo po 50 μl v vsako jamico na mikroplošči. Počakamo približno 10 minut, da se jamice obarvajo, in ustavimo reakcijo z 1 molarno žvepleno kislino (50 μl na jamico). Obarvati se morajo kontrolne jamice Mab ter jamice, v katerih so serumi brez protitelesa proti BTV.

9.

Mikroplošče pregledamo vidno ali s spektrofotometričnim čitalnikom in zapišemo rezultate.

1.

40-60 rouxovih stekleničk celic strnjene linije BHK-21 trikrat speremo z Eagle’s Medium brez seruma in jih inficiramo z virusom bolezni modrikastega jezika, serotip 1, v Eagle’s Medium brez seruma.

2.

Inkubiramo pri 37 °C in vsak dan preverimo citopatski učinek (CPE).

3.

Ko so citopatski učinki (CPE) prisotni v 90 do 100 odstotkih v vsaki Rouxovi steklenički celične linije BHK-21, zberemo virus s stresanjem še vseh pritrjenih celic s stekla.

4.

Centrifugiramo pri 2 000 do 3 000 obr./min., da skoncentriramo celice.

5.

Supernatant zavržemo in resuspendiramo celice v približno 30 ml PBS, ki vsebuje 1 % „Sarkosyla“ in 2 ml fenilmetilsulfonil fluorida (pufer za lizo celic). Pri tem se lahko iz celic tvori gel in dodati je treba več pufra za lizo, da se zmanjša ta učinek. (Opomba: fenilmetilsulfonil fluorid je škodljiv – z njim ravnamo izjemo previdno.)

6.

Celice razbijamo 60 sekund z ultrazvočno sondo pri amplitudi 30 mikronov.

7.

Centrifugiramo 10 minut pri 10 000 vrt/min.

8.

Supernatant shranimo pri +4 °C in pripravimo resuspenzijo ostanka celičnega centrifugata v 10 do 20 ml pufra za liziranje.

9.

Trikrat sonificiramo in centrifugiramo ter na vsaki stopnji shranimo supernatant.

10.

Pripravimo zbirni vzorec supernatantov in ga centrifugiramo na Beckmannovi centrifugi (s 30-mililitrskimi epruvetami in rotorjem SW 28) pri 24 000 obr./min. (100,000 g) 120 minut, pri +4 °C, na 5 mililitrski podlagi 40-odstotne raztopine saharoze (vol:vol v PBS).

11.

Supernatant zavržemo, epruvete temeljito odcedimo in resuspendiramo centrifugat v PBS s sonificiranjem. Antigen shranimo v enakih delih pri –20 °C.

1.

Antigen proti BTV, razredčen 1:20 v PBS, titriramo z večkanalno pipeto po vsej mikroplošči v dvojnih padajočih razredčitvah (50 μl/jamico).

2.

Inkubiramo 1 uro pri 37 °C na orbitalnem stresalniku.

3.

Plošče trikrat speremo s PBS.

4.

Dodamo 50 μl monoklonalnih protiteles 3-17-A3 (razredčenih 1:100) v vsako jamico na mikroplošči.

5.

Inkubiramo 1 uro pri 37 °C na orbitalnem stresalniku.

6.

Plošče trikrat speremo s PBS.

7.

Dodamo 50 μl kunčjega protimišjega globulina, konjugiranega s hrenovo peroksidazo (HRP), razredčeno na optimalno koncentracijo, v vsako jamico na mikroplošči.

8.

Inkubiramo 1 uro pri 37 °C na orbitalnem stresalniku.

9.

Dodamo substrat in kromogen, kakor je opisano zgoraj. Reakcijo ustavimo po 10 minutah z dodatkom 1 molarne žveplene kisline (50 μl/jamico).

Postopek

:

1 % agarozo, pripravljeno v boratu ali pufru natrijevega barbitola, pH 8,5 do 9,0, zlijemo v petrijevko do višine vsaj 3,0 mm. V agar vrežemo vzorec sedmih jamic, ki morajo biti suhe in čiste, vsaka s premerom 5,0 mm. Testna rozeta se sestoji iz ene osrednje jamice in šestih jamic okoli nje v krogu s polmerom 3 cm. V osrednjo jamico odpipetiramo standardni antigen. V obrobne jamice 2, 4 in 6 odpipetiramo znani pozitivni serum, testne serume pa v jamice 1, 3 in 5. Tako pripravljeno ploščo inkubiramo do 72 ur pri sobni temperaturi v zaprti vlažni komori.

Razlaga

:

Testni serum je pozitiven, če med luknjico z antigenom oblikuje tanko specifično precipitacijsko linijo, ki se združuje z linijo med kontrolnim serumom in antigenom. Testni serum je negativen, če se ne oblikuje specifična precipitacijska linija med antigenom in ne ukrivi k liniji med kontrolnim serumom in antigenom. Petrijevke je treba pregledati na temni podlagi, pod posredno usmerjeno svetlobo.

Postopek

:

1 % agarozo, pripravljeno v boratu ali pufru natrijevega barbitola, pH 8,5 do 9,0, zlijemo v petrijevko do višine vsaj 3,0 mm. V agar vrežemo testni vzorec sedmih popolnoma suhih jamic, vsako s premerom 5,0 mm. Vzorec sestoji iz ene osrednje jamice in šestih jamic okoli nje v krogu s polmerom 3 cm. V osrednjo jamico odpipetiramo standardni antigen. V obrobne jamice 2, 4 in 6 odpipetiramo znani pozitivni serum, testne serume pa v jamice 1, 3 in 5. Tako pripravljeno ploščo inkubiramo do 72 ur pri sobni temperaturi v zaprti vlažni komori.

Razlaga

:

Testni serum je pozitiven, če z antigenom oblikuje tanko specifično precipitacijsko črto in s kontrolnim serumom popolnoma ujemajočo se črto. Testni serum je negativen, če se ne oblikuje jasno razvidna specifična precipitacijska črta z antigenom in če se črta kontrolnega seruma ne ukrivi. Petrijevke je treba pregledati na temni podlagi, na posredni svetlobi.

Serum

:

Pred uporabo vse serume inaktiviramo 30 minut pri 56 °C.

Postopek

:

Za serum-nevtralizacijski test na mikroploščah, pri katerem se virus konstantno spreminja, uporabimo celično linijo MDBK ali druge dovzetne celice. Uporabimo Colorado, Oxford ali kateri koli drug referenčni sev virusa, pri 100 TCID50 na 0,025 ml; inaktivirane nerazredčene vzorce seruma zmešamo z enako količino (0,025 ml) suspenzije virusa. Mešanice virus/serum inkubiramo 24 ur pri 37 °C na mikroploščah, preden jim dodamo MDBK celice. Celice uporabimo v koncentraciji, ki zagotavlja, da se po 24 urah oblikuje popolna enoslojna celična kultura.

Kontrole

:

(i) preverjanje infektivnosti virusa, (ii) kontrole toksičnosti seruma, (iii) kontrole nenacepljenih celičnih kultur, (iv) referenčni antiserumi.

Razlaga

:

Rezultate serum-nevtralizacijskega testa ter titer virusa, uporabljenega v testu, odčitamo po treh do šestih dneh inkubacije pri 37 °C. Titri seruma se štejejo za negativne, če pri razredčitvi 1:2 (nerazredčeni serum) ni nevtralizacijske reakcije.

Reagenti

:

Pred vzorčenjem pripravimo transportni medij. Po 2 ml medija damo v toliko epruvet, kolikor živali bomo vzorčili. Epruvete morajo biti odporne proti zamrzovanju na trdnem CO2 ali v tekočem dušiku. Vzorce ezofagealnega/faringealnega sputuma zbiramo s posebno sondo, imenovano „probang“. Za odvzem vzorca vstavimo zajemalko sonde probang skozi gobec, prek hrbta jezika, navzdol v zgornji del požiralnika. Površinski epitel zgornjega dela požiralnika in žrela postrgamo lateralno in dorzalno. Če je mogoče, sondo probang izvlečemo po tem, ko je žival pogoltnila. Zajemalka sonde probang mora biti polna in vsebovati mešanico sluzi, sline, ezofagealne tekočine in celičnega drobirja. Paziti je treba, da vsak vzorec vsebuje nekaj vidnega celičnega tkiva. Izogibati se je treba zelo grobemu ravnanju, ki povzroči krvavitev. Vzorci nekaterih živali so lahko močno kontaminirani z vampovo vsebino. Te vzorce je treba zavreči in gobec živali spirati z vodo ali po možnosti s fiziološko raztopino pred ponovnim vzorčenjem.

Priprava vzorcev

:

Preverimo kakovost vsakega vzorca, odvzetega s sondo probang, in 2 ml vzorca z enako količino transportnega medija prelijemo v epruveto, odporno proti zamrzovanju. Epruvete z navojem trdno zapremo, zapečatimo, razkužimo in označimo z nalepko. Vzorce ohladimo (+4 °C) in jih pregledamo po treh do štirih urah ali pa jih do pregleda hranimo zamrznjene na suhem ledu (–69 °C) ali v tekočem dušiku. Pred vzorčenjem vsake naslednje živali sondo probang razkužimo in trikrat speremo s čisto vodo.

Preskusi na virus SIP

:

Vzorce vcepimo v primarne kulture iz celic goveje ščitnice in uporabimo vsaj tri epruvete na vzorec. Lahko uporabimo tudi druge dovzetne celice, kot so primarne celice govejih ali prašičjih ledvic, vendar je treba vedeti, da so te manj občutljive za nekatere seve virusa SIP. Epruvete inkubiramo pri 37 °C na orbitalnem stresalniku in vsak dan v 48 urah preverjamo prisotnost citopatskega učinka (CPE). Če je negativen, izvedemo slepo pasažo kultur na novih kulturah in ponovno preverjamo učinek v 48 urah. Potrditi je treba specifičnost vsakega CPE.

1.

0,08M fosfatni pufer, pH 7,2, z 0,01 % bovinega serumskega albumina, 0,002 % fenol rdečega barvila in antibiotiki.

2.

Medij za tkivno kulturo (npr. Eagle’s MEM) z 0,04M pufra Hepes, 0,01 % bovinega serumskega albumina in antibiotiki, pH 7,2.

3.

Transportnemu mediju je treba dodati antibiotike (na ml končne raztopine), npr. penicilin 1 000 IE, neomicin sulfat 100 IE, polimiksin B sulfat 50 IE, mikostatin 100 IE.

Reagenti

:

Standardni antigen proti FMDV pripravimo v celičnih kulturah ali na celicah govejega jezika in ga shranimo pri –70 °C ali manj ali pri –20 °C po dodatku 50 % glicerola. To je standardni antigen. FMDV je stabilen pri teh pogojih in titer se le malo spremeni v večmesečnem obdobju.

Postopek

:

Test izvedemo na graduiranih mikroploščah z ravnim dnom za tkivno kulturo, v katere damo dovzetne celice, kakor so na primer IB-RS-2, BHK-21 ali celice telečje ledvice. Testne serume razredčimo v razmerju 1:4 v mediju celične kulture brez seruma, z dodatkom 100 IE/ml neomicina ali drugih primernih antibiotikov. Serume inaktiviramo pri 56 °C 30 minut in s količinami po 0,05 ml pripravimo na mikroploščah dvojno zaporedje razredčitvenih zank s po 0,05 ml. V vsako jamico dodamo predtitrirani virus, prav tako razredčen v mediju celične kulture brez seruma, ki vsebuje 100 TCID50 na 0,05 ml. Po inkubaciji pri 37 °C eno uro, da pride do nevtralizacije, v vsako jamico dodamo po 0,05 ml suspenzije celic s po 0,5 do 1,0 × 106 celic na 1 ml v mediju celične kulture, ki vsebuje serum brez protiteles proti SIPV, in zapečatimo plošče. Plošče inkubiramo pri 37 °C. Enojne plasti navadno konfluirajo v 24 urah. Po 48 urah je CPE navadno dovolj izrazit, da je test mogoče mikroskopsko odčitati. Po tem času dobimo tudi končno mikroskopsko odčitanje ali pa mikroplošče fiksiramo in obarvamo za makroskopsko odčitanje, na primer z 10-odstotno solno raztopino formola in 0,05-odstotnim metilenskim modrilom.

Kontrole

:

Kontrole pri vsakem testu zajemajo homologni antiserum z znanim titrom, celično kontrolo, kontrolo toksičnosti seruma, kontrolo medija in titracijo virusa, iz katere izračunamo dejansko količino virusa pri testu.

Razlaga

:

Jamice z jasno izraženim CPE se štejejo za inficirane in nevtralizacijski titri so izraženi kot obratne vrednosti končne razredčitve seruma, prisotnega v mešanicah serum/virus pri 50 % končni točki, ocenjeni po Spearman-Karberjevi metodi (Karber, G., 1931, Archiv für Experimentelle Pathologie und Pharmokologie, 162, 480). Testi se štejejo za veljavne, če je dejanska količina virusa, uporabljenega na jamico v testu, med 101,5 in 102,5 TCID50 in če ima titer referenčnega seruma vsaj dvakratno vrednost njegovega pričakovanega titra, ocenjeno po predhodnih titracijah. Če so kontrole zunaj teh meja, je treba test ponoviti. Končni titer 1:11 ali manj se šteje za negativnega.

Reagenti

:

Kunčji antiserumi proti antigenu 146S sedmih tipov virusa slinavke in parkljevke (SIPV), uporabljeni v vnaprej določeni optimalni koncentraciji v pufru karbonat/bikarbonat, pH 9,6. Antigene pripravimo iz izbranih sevov virusa, namnoženih na enoslojnih BHK-21 celičnih linijah. Uporabimo neprečiščene supernatante in jih predtitriramo v skladu s protokolom, vendar brez seruma, da dobimo razredčino, ki po dodatku enake količine PBST (fosfatnega pufra s soljo z 0,05 % Tween-20 in fenol rdečim indikatorjem) privede do odčitanja optične gostote med 1,2 in 1,5. Viruse lahko uporabimo inaktivirane. PBST uporabimo kot razredčilo. Antiserume budre pripravimo tako, da budre (morske prašičke) inokuliramo z antigenom 146S vsakega serotipa. Vnaprej določeno optimalno koncentracijo pripravimo v PBST, ki vsebuje 10 % normalni bovini serum in 5 % normalni kunčji serum. Kunčji protibudrin imunoglobulin, konjugiran na hrenovo peroksidazo (HRP), uporabimo v vnaprej določeni optimalni koncentraciji v PBST, ki vsebuje 10 % normalnega bovinega seruma in 5 % normalnega kunčjega seruma. Preiskovane serume razredčimo v PBST.

1.

Mikroplošče ELISA prekrijemo s 50 μl kunčjih antiserumov in jih pustimo stati čez noč v vlažni komori pri sobni temperaturi.

2.

Petdeset mikrolitrov v dveh ponovitvah dvakratnih razredčin vsakega testnega seruma z začetno razredčitvijo 1:4 pripravimo na večjamičnih mikroploščah z dnom v obliki črke U (nosilnih ploščah). Petdeset mikrolitrov konstantnega odmerka antigena dodamo v vsako jamico in mešanice pustimo stati čez noč pri 4 °C. Z dodatkom antigena razredčimo začetno razredčino seruma na 1:8.

3.

Mikroplošče ELISA petkrat speremo s PBST.

4.

Petdeset mikrolitrov mešanic serum/antigen prenesemo z nosilnih plošč na mikroplošče ELISA, prekrite s kunčjim serumom, in jih inkubiramo pri 37 °C eno uro na orbitalnem stresalniku.

5.

Po spiranju dodamo v vsako jamico po 50 μl budrinega antiseruma proti antigenu v skladu s točko 4. Mikroplošče inkubiramo pri 37 °C eno uro na orbitalnem stresalniku.

6.

Mikroplošče speremo in v vsako jamico dodamo po 50 μl kunčjega antibudrinega imunoglobulina, konjugiranega na hrenovo peroksidazo (HRP). Mikroplošče inkubiramo pri 37 °C eno uro na orbitalnem stresalniku.

7.

Mikroplošče speremo in v vsako jamico dodamo po 50 μl ortofenilen-diamina z 0,05 % H2O2 (30 %) vol:vol.

8.

Reakcijo ustavimo po 15 minutah z 1,25M H2SO4.

Kontrole

:

Za vsak uporabljeni antigen 40 jamic brez seruma, ki vsebujejo antigen, razredčen v PBST. Dvakratne razredčine v dveh ponovitvah homolognega bovinega referenčnega antiseruma. Dvakratne razredčine v dveh ponovitvah govejega seruma.

Razlaga

:

Titri protiteles so izraženi kot končna razredčitev testnih serumov, ki dosežejo 50 % srednje vrednosti OD, ugotovljene v jamicah s kontrolami virusa brez testnega seruma. Vrednosti titrov nad 1:40 se štejejo za pozitivne.

Sklici

:

Hamblin C, Barnett ITR in Hedger RS (1986) „A new enzyme-linked immunosorbent assay (ELISA) for the detection of antibodies against foot-and-mouth disease virus. I. Development and method of ELISA.“ Journal of Immunological Methods, 93, 115 do 121.11.

Serum

:

Pred uporabo vse serume inaktiviramo 30 minut pri 56 °C.

Postopek

:

Za serum-nevtralizacijski test na mikroploščah, pri katerem se virus konstantno spreminja, uporabimo celično linijo Vero ali druge dovzetne celice. Virus bolezni Aujeszkega uporabimo pri 100 TCID50 na 0,025 ml; inaktivirane nerazredčene vzorce seruma zmešamo z enako količino (0,025 ml) suspenzije virusa. Mešanice virus/serum inkubiramo dve uri pri 37 °C na mikroploščah, preden jim dodamo ustrezne celice. Celice uporabimo v koncentraciji, ki zagotavlja, da se po 24 urah oblikuje popolna enoslojna celična kultura.

Kontrole

:

(i) preverjanje infektivnosti virusa, (ii) kontrole toksičnosti seruma, (iii) kontrole nenacepljenih celičnih kultur, (iv) referenčni antiserumi.

Razlaga

:

Rezultate serum-nevtralizacijskega testa in titer virusa, uporabljenega v testu, zabeležimo po treh do sedmih dneh inkubacije pri 37 °C. Titri seruma, manjši od 1:2 (nerazredčeni serum), se štejejo za negativne.

Serum

:

Pred uporabo vse serume inaktiviramo 30 minut pri 56 °C.

Postopek

:

Za serum-nevtralizacijski test na mikroploščah, pri katerem se virus konstantno spreminja, uporabimo celično linijo A72 (celice pasjega tumorja) ali druge dovzetne celice. Virus TGE uporabimo pri 100 TCID50 na 0,025 ml; inaktivirane nerazredčene vzorce seruma zmešamo z enako količino (0,025 ml) suspenzije virusa. Mešanice virus/serum inkubiramo 30 do 60 minut pri 37 °C na mikroploščah, preden jim dodamo ustrezne celice. Celice uporabimo v koncentraciji, ki zagotavlja, da se po 24 urah oblikuje popolna enoslojna celična kultura. Vsaka celica sprejme 0,1 ml celične suspenzije.

Kontrole

:

(i) preverjanje infektivnosti virusa, (ii) kontrole toksičnosti seruma, (iii) kontrole nenacepljenih celičnih kultur, (iv) referenčni antiserumi.

Razlaga

:

Rezultate serum-nevtralizacijskega testa in titer virusa, uporabljenega v testu, zabeležimo po treh do petih dneh inkubacije pri 37 °C. Titri seruma, manjši od 1:2 (končna razredčitev), se štejejo za negativne. Če so nerazredčeni vzorci seruma toksični za tkivne kulture, lahko te serume razredčimo na 1:2 pred uporabo v testu. To ustreza končni razredčitvi seruma 1:4. V teh primerih se titri seruma, manjši od 1:4 (končna razredčitev), štejejo za negativne.

(a)

v karantensko postajo lahko pridejo različne pošiljke živali. Vendar je treba po prihodu v karantensko postajo vse živali iste vrste šteti za eno skupino in jih tako tudi obravnavati. V tem primeru se začne obdobje karantene za celotno skupino na dan, ko je zadnja žival prišla v karanteno;

(b)

v karantenski postaji je treba posamezne skupine živali ločiti tako, da ne pridejo neposredno ali posredno v stik z drugimi živalmi, vključno z morebitno prisotnimi živalmi iz drugih pošiljk.

Posamezne pošiljke živali morajo biti nastanjene v odobreni karantenski postaji in zaščitene pred vektorskimi insekti;

(c)

če se v času karantene ne upošteva izolacija skupine živali in te pridejo v stik z drugimi živalmi, se mora začeti novo obdobje karantene v enakem trajanju, kakor je bilo prvotno predpisano pri vstopu v karantensko postajo;

(d)

živali, namenjene za vnos v Unijo, ki gredo skozi karantensko postajo, morajo biti natovorjene in odpremljene neposredno v Unijo:

(a)

morajo biti pod nadzorom uradnega veterinarja;

(b)

morajo ležati sredi območja s premerom vsaj 20 km, na katerem po uradnih ugotovitvah vsaj 30 dni pred uporabo kot odobrena karantenska postaja ni bilo nobenega primera slinavke in parkljevke;

(c)

pred uporabo kot karantenska postaja morajo biti očiščeni in razkuženi z razkužilom, ki ga St. Pierre in Miquelon uradno prizna za učinkovitega pri obvladovanju bolezni iz poglavja 2;

(d)

ob upoštevanju zmogljivosti glede števila živali morajo zajemati:

(e)

kadar obratujejo, mora biti na voljo dovolj veterinarjev za izvajanje vseh nalog;

(f)

sprejemati smejo le posamezno označene živali, da je zagotovljena sledljivost. V ta namen mora lastnik karantenske postaje ali oseba, odgovorna za karantensko postajo, ob sprejemanju živali zagotoviti, da so pravilno označene in jih spremljajo spričevala o zdravstvenem stanju za zadevne živalske vrste ali kategorije. Poleg tega mora lastnik karantenske postaje ali oseba, odgovorna za karantensko postajo, v registru ali podatkovni bazi evidentirati in vsaj tri leta hraniti ime lastnika, izvor živali v pošiljki, datum vstopa in izstopa živali iz pošiljke, identifikacijsko številko živali v pošiljki in njihov namembni kraj;

(g)

pristojni organ mora določiti postopek uradnega nadzora karantenske postaje in zagotoviti, da se tak nadzor izvaja; nadzor mora vključevati redne preglede, da se preveri, ali so zahteve za odobritev še izpolnjene. V primeru neizpolnjevanja zahtev in začasnega preklica odobritve lahko pristojni organ prostore karantene ponovno odobri šele, ko se prepriča, da v celoti izpolnjuje vse pogoje iz točk (a) do (g).

(a)

Uporabi se test: intradermalni primerjalni preskus z bovinim prečiščenim proteinskim derivatom (PPD) in aviarnim PPD, ki ustrezajo standardom za proizvodnjo bovinih in aviarnih tuberkulinov, kot je opisano v točki 2.1.2 Priloge B k Direktivi 64/432/EGS.

Test je treba opraviti na področju za ramo (aksilarno področje) po postopku iz točke 2.2.4 Priloge B k Direktivi 64/432/EGS.

(b)

Časovna razporeditev: na živalih je treba opraviti teste v dveh dneh po prihodu živali v karantensko postajo in 42 dni od datuma prvega testa.

(c)

Razlaga testov:

reakcijo je treba šteti za:

(d)

Možni ukrepi po testiranju:

Če se pri živali ugotovi pozitivna reakcija na intradermalno reakcijo bovinega PPD, je treba to žival izključiti iz skupine, na ostalih živalih pa je treba test ponoviti ne prej kot 42 dni od datuma prvega pozitivnega testa, ta test pa se šteje kot prvi test iz točke (b).

Če se za več živali iz skupine ugotovi pozitivna reakcija, se celotna skupina izključi iz izvoza v Unijo.

Če se pri eni ali več živali iz iste skupine ugotovi nedoločna reakcija, bo na celi skupini test ponovljen ne prej kot 42 dni od datuma prvega testa in se šteje kot prvi test iz točke (b).

(a)

Uporabi se test:

(b)

Časovna razporeditev: na živalih je treba opraviti teste v dveh dneh po prihodu živali v karantensko postajo in 42 dni od datuma prvega testa.

(c)

Razlaga testov:

Pozitivna reakcija na teste je reakcija, kot je opredeljena v Prilogi C k Direktivi 64/432/EGS.

(d)

Možni ukrepi po testiranju:

Živali, za katere se na enem od testov ugotovi pozitivnem rezultat, se izključijo iz skupine, na ostalih živalih pa se test ponovi ne prej kot 42 dni od datuma prvega pozitivnega testa, ta test se šteje kot prvi test iz točke (b).

Samo živali, za katere se negativen rezultat ugotovi pri dveh zaporednih testih, opravljenih v skladu s točko (b), se odobrijo za vnos v Unijo.

(a)

Uporabi se test: agar gel imunodifuzijski test (AGID) iz dela 6 Priloge I k Uredbi (EU) št. 206/2010 (SANCO/4787/2009).

Pri pozitivnem rezultatu se živali zaradi razločevanja med boleznima testira s kompetitivnim ELISA testom, kot je opisan v delu 6 Priloge I k Uredbi (EU) št. 206/2010 (SANCO/4787/2009).

(b)

Časovna razporeditev:

Živali morajo pokazati negativno reakcijo pri dveh testih: prvega je treba opraviti v dveh dneh od datuma prihoda v karantensko postajo in drugega vsaj 21 dni od datuma prvega testa.

(c)

Možni ukrepi po testiranju:

(a)

Uporabi se test: diagnostični testi (test probang in serološke preiskave) z uporabo postopkov ELISA in nevtralizacije virusa (NV) v skladu s protokoli iz dela 6 Priloge I k Uredbi Komisije (EU) št. 206/2010 (SANCO/4787/2009).

(b)

Časovna razporeditev: živali pokažejo negativno reakcijo pri dveh testih: prvi se opravi v dveh dneh od datuma prihoda v karantensko postajo in drugi vsaj 42 dni od datuma prvega testa.

(c)

Možni ukrepi po testiranju: če se pri kateri koli živali ugotovi pozitivna reakcija na virus SIP, se šteje, da nobena žival iz karantenske postaje ni primerna za vnos v Unijo.

Opomba: vsakršno odkritje protiteles za strukturne ali nestrukturne proteine virusa SIP se šteje za posledico prejšnje okužbe s SIP, ne glede na status cepljenja.

(a)

Uporabi se test: kompetitivni ELISA test, kot je opisan v zadnji različici Priročnika diagnostičnih testov in cepiv za kopenske živali (OIE), je predpisani test za mednarodno trgovino in je test izbora. Lahko se uporabi tudi test nevtralizacije seruma ali drugi priznani testi v skladu s protokoli iz ustreznih oddelkov Priročnika OIE.

(b)

Časovna razporeditev: na živalih se izvedeta dva testa: prvi se opravi v dveh dneh od datuma prihoda v karantensko postajo in drugi vsaj 42 dni od datuma prvega testa.

(c)

Možni ukrepi po testiranju: če se pri kateri koli živali ugotovi pozitivna reakcija na virus goveje kuge, se šteje, da nobena žival iz karantenske postaje ni primerna za vnos v Unijo.

(a)

Uporabi se test: test ELISA, test nevtralizacije virusa ali drug priznani test v skladu s protokoli iz ustreznih oddelkov Priročnika OIE.

(b)

Časovna razporeditev: na živalih se izvedeta dva testa: prvi se opravi v dveh dneh od datuma prihoda v karantensko postajo in drugi vsaj 42 dni od datuma prvega testa.

(c)

Možni ukrepi po testiranju: če se pri kateri koli živali ugotovi pozitivna reakcija na virus vezikularnega stomatitisa, se šteje, da nobena žival iz karantenske postaje ni primerna za vnos v Unijo.

(a)

Uporabi se test: test ELISA, test nevtralizacije virusa ali drug priznani test v skladu s protokoli iz ustreznih oddelkov Priročnika OIE.

(b)

Časovna razporeditev: na živalih se izvedeta dva testa: prvi se opravi v dveh dneh od datuma prihoda v karantensko postajo in drugi vsaj 42 dni od datuma prvega testa.

(c)

Možni ukrepi po testiranju: če katera koli žival kaže znake izpostavljenosti povzročitelju mrzlice doline Rift, se šteje, da nobena žival iz karantenske postaje ni primerna za vnos v Unijo.

(a)

Uporabi se test: serološki test ELISA, test nevtralizacije virusa ali drug priznani test v skladu s protokoli iz ustreznih oddelkov Priročnika OIE.

(b)

Časovna razporeditev: na živalih se izvedeta dva testa: prvi se opravi v dveh dneh od datuma prihoda v karantensko postajo in drugi vsaj 42 dni od datuma prvega testa.

(c)

Možni ukrepi po testiranju: če katera koli žival kaže znake izpostavljenosti povzročitelju vozličastega dermatitisa, se šteje, da nobena žival iz karantenske postaje ni primerna za vnos v Unijo.

(a)

Uporabi se test: test ELISA, test nevtralizacije virusa, imunofluorescenčni test ali drugi priznani testi.

(b)

Časovna razporeditev: na živalih se izvedeta dva testa: prvi se opravi v dveh dneh od datuma prihoda v karantensko postajo in drugi vsaj 42 dni od datuma prvega testa.

(c)

Možni ukrepi po testiranju: če katera koli žival kaže znake izpostavljenosti povzročitelju Krimsko-kongoške hemoragične mrzlice, se šteje, da nobena žival iz karantenske postaje ni primerna za vnos v Unijo.

(a)

Uporabi se test: parazit se lahko dokaže v koncentriranih krvnih vzorcih v skladu s protokoli, opisanimi v ustreznih oddelkih Priročnika OIE.

(b)

Časovna razporeditev: na živalih se izvedeta dva testa: prvi se opravi v dveh dneh od datuma prihoda v karantensko postajo in drugi vsaj 42 dni od datuma prvega testa.

(c)

Možni ukrepi po testiranju: če se pri kateri koli živali v pošiljki ugotovi T. evansi, se šteje, da navedena žival ni primerna za vnos v Unijo. Na preostalih živalih iz skupine se izvede zdravljenje proti notranjim in zunanjim zajedavcem z uporabo zdravil, učinkovitih proti T. evansi.

(a)

Uporabi se test: odkrivanje virusne DNK na podlagi imunofluorescence ali imunocitokemije z uporabo protokolov iz ustreznih oddelkov Priročnika OIE.

(b)

Časovna razporeditev: na živalih se izvedeta dva testa: prvi se opravi v dveh dneh od datuma prihoda v karantensko postajo in drugi vsaj 42 dni od datuma prvega testa.

(c)

Možni ukrepi po testiranju: če katera koli žival kaže znake izpostavljenosti maligni kataralni mrzlici, se šteje, da nobena žival iz karantenske postaje ni primerna za vnos v Unijo.

(a)

Uporabi se test: test AGID ali blocking ELISA v skladu s protokoli iz zadnje različice Priročnika OIE.

(b)

Časovna razporeditev: na živalih se izvedeta dva testa: prvi se opravi v dveh dneh od datuma prihoda v karantensko postajo in drugi vsaj 42 dni od datuma prvega testa.

(c)

Možni ukrepi po testiranju: živali, ki pokažejo pozitivno reakcijo na test iz točke (a), se izključijo iz skupine živali v prostorih karantene, na ostalih živalih pa se test ponovi ne prej kot 21 dni od datuma prvega pozitivnega testa: ta test se šteje kot prvi test iz točke (b).

Samo živali, za katere se negativen rezultat ugotovi pri dveh zaporednih testih, opravljenih v skladu s točko (b), se štejejo kot primerne za vnos v Unijo.

„BOV“

:

vzorec veterinarskega spričevala za sveže meso, vključno z mletim mesom, domačega goveda (vključno z vrstami bizonov (Bison) in bivolov (Bubalus) ter njihovimi križanci).

„OVI“

:

vzorec veterinarskega spričevala za sveže meso, vključno z mletim mesom, domačih ovc (Ovis aries) in domačih koz (Capra hircus).

„POR“

:

vzorec veterinarskega spričevala za sveže meso, vključno z mletim mesom, domačih prašičev (Sus scrofa).

„EQU“

:

vzorec veterinarskega spričevala za sveže meso, razen mletega mesa, domačih enokopitarjev (konja, Equus caballus, osla, Equus asinus, in njunih križancev).

„RUF“

:

vzorec veterinarskega spričevala za sveže meso, razen drobovine in mletega mesa, gojenih nedomačih živali iz reda Artiodactyla (razen goveda (vključno z vrstami bizonov (Bison) in bivolov (Bubalus) ter njihovimi križanci), ovc, Ovis aries, koz, Capra hircus, prašičev, Suidae, in pekarjev, Tayassuidae) ter družin nosorogov (Rhinocerotidae) in slonov (Elephantidae).

„RUW“

:

vzorec veterinarskega spričevala za sveže meso, razen drobovine in mletega mesa, divjih nedomačih živali iz reda Artiodactyla (razen goveda (vključno z vrstami bizonov (Bison) in bivolov (Bubalus) ter njihovimi križanci), ovc, Ovis aries, koz, Capra hircus, prašičev, Suidae, in pekarjev, Tayassuidae) ter družin nosorogov (Rhinocerotidae) in slonov (Elephantidae).

„SUF“

:

vzorec veterinarskega spričevala za sveže meso, razen drobovine in mletega mesa, gojenih nedomačih živali iz družine prašičev (Suidae), pekarjev (Tayassuidae) ali tapirjev (Tapiridae).

„SUW“

:

vzorec veterinarskega spričevala za sveže meso, razen drobovine in mletega mesa, divjih nedomačih živali iz družine prašičev (Suidae), pekarjev (Tayassuidae) ali tapirjev (Tapiridae).

„EQW“

:

vzorec veterinarskega spričevala za sveže meso, razen drobovine in mletega mesa, divjih enokopitarjev iz podroda zeber (Hippotigris).

„A“

:

jamstva glede zorenja, merjenja pH in izkoščevanja svežega mesa, razen drobovine, certificiranega v skladu z vzorci veterinarskih spričeval BOV (točka II.2.6), OVI (točka II.2.6), RUF (točka II.2.7) in RUW (točka II.2.4).

„C“

:

jamstva glede laboratorijskih testov za klasično prašičjo kugo na trupih, iz katerih je bilo pridobljeno sveže meso, certificirano v skladu z vzorcem veterinarskega spričevala SUW (točka II.2.3 B).

„D“

:

jamstva glede hranjenja s pomijami na gospodarstvih izvora živali, iz katerih je bilo pridobljeno sveže meso, certificirano v skladu z vzorcem veterinarskega spričevala POR (točka II.2.3 d).

„E“

:

jamstva glede testov za tuberkulozo na živalih, iz katerih je bilo pridobljeno sveže meso, certificirano v skladu z vzorcem veterinarskega spričevala BOV (točka II.2.4 d).

„F“

:

jamstva glede zorenja in izkoščevanja svežega mesa, razen drobovine, certificiranega v skladu z vzorci veterinarskih spričeval BOV (točka II.2.6), OVI (točka II.2.6), RUF (točka II.2.6) in RUW (točka II.2.7).

„G“

:

jamstva glede 1 – izločitve drobovine in hrbtenjače; in 2 – testiranja in izvora jelenov (cervidae) v zvezi z boleznijo kroničnega hiranja iz vzorcev veterinarskih spričeval RUF (točka II.1.7) in RUW (točka II.1.8).

„H“

:

posebna jamstva, zahtevana za Brazilijo glede stikov med živalmi, programov cepljenja in nadzora. Ker pa zvezna država Santa Catarina v Braziliji ne izvaja cepljenja proti slinavki in parkljevki, se sklicevanje na program cepljenja ne uporablja za meso živali, ki izvirajo iz navedene države in so bile v njej zaklane.

*

Zahteve kot v skladu s sporazumom med Skupnostjo in Švicarsko konfederacijo o trgovini s kmetijskimi proizvodi (UL L 114, 30.4.2002, str. 132).

-

Spričevala niso določena in uvoz svežega mesa je prepovedan (razen za vrste, ki so navedene v vrstici, ki se nanaša na celotno območje države).

(a)

Veterinarska spričevala izda tretja država izvoznica na podlagi vzorcev spričeval iz dela 2 prilog I, II in IV ter Priloge III v skladu z obliko in zgradbo vzorca spričevala za zadevne žive živali ali sveže meso.

Spričevala v istem zaporedju kot v vzorcu vsebujejo potrdila, ki se zahtevajo za vse tretje države in po potrebi posebna jamstva, ki se zahtevajo za tretjo državo izvoznico ali njen del.

Če namembna država članica za zadevne žive živali ali sveže meso uvede dodatne zahteve v zvezi s certificiranjem, se potrdila, ki potrjujejo izpolnitev navedenih zahtev, vključijo v originalni izvod veterinarskega spričevala.

(b)

Kadar je v vzorcu veterinarskega spričevala navedeno, da se nekatere navedbe uporabljajo, če je to primerno, se neustrezne navedbe lahko prečrtajo, kar parafira in ožigosa pooblaščena oseba, ali pa se popolnoma črtajo iz spričevala.

(c)

Posebno in neponovljivo veterinarsko spričevalo je treba pripraviti za žive živali ali sveže meso, ki se izvažajo z enega ozemlja ali več ozemelj iste države izvoznice, navedenih v stolpcih 2 in 3 dela 1 prilog I, II ali IV, ter se pošiljajo v isti namembni kraj in prevažajo z istim železniškim vagonom, tovornjakom, letalom ali ladjo.

(d)

Originalni izvod vsakega spričevala vsebuje en sam dvostranski list papirja, pri daljšem besedilu pa so vse potrebne strani povezane v nedeljivo celoto.

(e)

Veterinarska spričevala se pripravijo v vsaj enem uradnem jeziku države članice, v kateri je mejna kontrolna točka za vnos pošiljke v Unijo, in v vsaj enem uradnem jeziku namembne države članice. Vendar navedene države članice lahko odobrijo, da se spričevalo pripravi v uradnem jeziku druge države članice, ki ga po potrebi spremlja uradni prevod.

(f)

Če se zaradi identifikacije kosov v pošiljki (seznam v točki I.28 vzorca veterinarskega spričevala) spričevalu priložijo dodatni listi papirja, se šteje, da so navedeni listi sestavni del originalnega izvoda spričevala, če jih na vsaki strani podpiše in ožigosa uradni veterinar, ki izvaja certificiranje.

(g)

Kadar spričevalo, vključno z dodatnimi seznami iz točke (f), vsebuje več kot eno stran, se vsaka stran na dnu strani oštevilči, (številka strani) od (skupnega števila strani), in na vrhu strani označi z referenčno številko spričevala, ki jo je določil pristojni organ.

(h)

Originalni izvod spričevala mora izpolniti in podpisati uradni veterinar ali drug imenovan uradni inšpektor, kadar je to določeno v vzorcu veterinarskega spričevala. Pri živih živalih je treba spričevalo izpolniti in podpisati v 24 urah pred natovarjanjem pošiljke, namenjene za vnos v Unijo. Pristojni organi tretje države izvoznice zagotovijo, da se upoštevajo pravila certificiranja, enakovredna tistim iz Direktive 96/93/ES (1).

Barva podpisa je v drugi barvi kot tisk. Ta zahteva velja tudi za žige, razen reliefnih in vodnih žigov.

(i)

Referenčno številko spričevala iz rubrik I.2 in II.a. mora izdati pristojni organ.